Od leta 1949 do 1956 na otok prihajajo transporti moških iz vseh delov takratne Jugoslavije. Taborišče je bilo zaprt sistem izolacije pod nadzorom varnostnega aparata, z jasno določenimi pravili vedenja, gibanja in vsakdana.
Največ zapornikov pride iz Srbije in Črne gore, nato iz Hrvaške ter Slovenije in drugih republik. Moško taborišče je bilo največja in najdlje delujoča taboriščna enota v informbirojevskem obdobju (1949–1956).
Ritem taborišča in organizacija vsakdana
Razmere so se spreminjale po letih in oddelkih, osnovni ritem dneva pa je bil podoben. Dan se je začel z zgodnjim bujenjem in štetjem, nadaljeval s postrojitvijo in razporeditvijo v delovne skupine, končal pa z večernimi obveznostmi v paviljonih in nočnim počitkom pod stalnim nadzorom.
- Zgodnje bujenje in štetje
- Postrojitev in razporeditev v delovne skupine
- Prisilno deloKamnolom, gradnja, nošenje tovora – pod nadzorom in s preverjanjem učinka.
- Večerne obveznosti v paviljonihKonference, „politična ura“.
- Nočni počitek pod stalnim nadzorom
Zaporniki so bili razporejeni v delovne brigade, oddelke in paviljone. Takšna razporeditev je omogočala izvajanje dnevnih obveznosti in nadzor nad notranjim življenjem taborišča.
Taborišče je delovalo kot zaprt sistem, v katerem so pravila in ocene vedenja neposredno vplivali na položaj kaznjenca in razmere bivanja.
Prevzgoja na Golem otoku: nasilje kot metoda lojalnosti
Politična „prevzgoja“ na Golem otoku ni bila izobraževalni proces, temveč sistem nadzorovanega nasilja. Položaj kaznjenca, trajanje bivanja, vrsta dela in možnost preživetja so bili pogosto odvisni od pripravljenosti, da se javno odreče „ibeovski“ krivdi in izkaže lojalnost partijskemu vrhu.
Mehanizmi so vključevali fizično mučenje, ritualno ponižanje, vsiljeno kolektivno agresijo, strogo nadzorovano hierarhijo med zaporniki ter delovne in podnebne razmere kot trajno obliko kazni. Sistem je bil zasnovan tako, da je nasilje delovalo kot „notranja“ zadeva kolektiva, dejanski nadzor in usmerjanje pa sta se ohranjala prek strukture moči.
Prisilno delo kot sestavni del režima
Prisilno delo je bilo stalna obveznost. Obsegalo je težka fizična dela in naloge, povezane z vzdrževanjem in delovanjem taboriščnega sistema, pa tudi delo v kamnolomih v vseh taboriščih golootoške mreže, od katerih so bila nekatera tudi na kopnem.
Kamnolom na Golem otoku je s težkim prisilnim kaznjeniškim delom proizvajal velike količine kamnitega drobljenca, s katerim so se zunaj taborišča oskrbovale javne stavbe, podjetja in obrti, tako na republiški kot na mednarodni ravni. To pomeni, da je UDBAUDBAUprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima. delo s kamnom opredelila kot „prevzgojno“ obliko prisilnega dela, hkrati pa je ustvarjala tudi dobiček – tako v dinarjih, valuti nekdanje Jugoslavije, kot v devizah.
Delo je bilo hkrati del discipline: z obveznostmi, tempom in preverjanjem učinka se je ohranjal nadzor nad vsakdanjim življenjem.
Vsakdan v taborišču je spremenila tudi bosanska skupina – skupina zapornikov, ki je na Goli otok prispela v drugi polovici julija 1949, približno mesec dni po prvih transportih. Viri navajajo, da je bila sestavljena v CEZABiH (Centralni zapor BiH) in da jo je UDBA uporabljala kot mehanizem za pritisk na druge, ob uvajanju novih metod mučenja.
Mehanizmi politične „prevzgoje“, hierarhije in nasilja so podrobneje obravnavani v poglavju Prevzgoja na Golem otoku: nasilje kot metoda lojalnosti.
Širjenje sistema in zaprtje taborišča
Ko je število interniranih naraščalo, se je sistem širil in organiziral v več con in delovišč. Ob glavnih delih taborišča so obstajale ločene lokacije dela in bivanja, včasih s posebnim režimom, a v istem taboriščnem okviru.
Po letu 1953 se s spremembami v odnosih med Jugoslavijo in ZSSR število novih aretacij zmanjša, del zapornikov pa je izpuščen ali premeščen. Posamezni deli sistema se postopoma zapirajo ali dobijo drugo namembnost, režim pa se vse bolj približuje modelu zapora z manj politično zaznamovanimi kaznjenci.
Fotografije
Pojmi
- UDBA
- Uprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima.