Za večino povratnikov z Golega otoka in Svetega Grgurja svoboda ni pomenila resnične vrnitve v normalnost. V družbi petdesetih in šestdesetih let so ostajali politično zaznamovani kot „bivši ljudje“: sumljivi, izolirani in zlahka odstranljivi. V mnogih okoljih so jih pričakali molk, strah in izogibanje, stigma pa je pogosto zajela tudi vso družino.
Pogoji za izpustitev: „revidiranje“ in dopolnitev zapisnika
Izpustitev se je redko doživljala kot preprosto „prestajanje kazni“. V praksi je pogosto vključevala:
- sprejetje obtožb UDBEUDBAUprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima. in „dopolnitev zapisnika“ (navedbo vseh potencialnih državnih sovražnikov na prostosti in vseh lastnih sovražnih dejanj)
- izhod iz položaja bojkotiranega kaznjenca (najnižjega hierarhičnega statusa taboriščnika) z revidiranjem stališčaRevidiranje stališčaJavno „kesanje“ za stališča, ki jih je UDBA razglasila za protidržavna, in privolitev v sodelovanje z UDBO. Bilo je pogoj za napredovanje v taboriščni hierarhiji. (taboriščnik si prizadeva dokazati lojalnost UDBI)
- vstop v taboriščni aktivAktivPolitično jedro taboriščne samouprave: revidirani taboriščniki, ki vodijo sestanke, usmerjajo napade na „nezanesljive“ in poročajo UDBI. (združenje taboriščnikov, ki si prizadevajo dokazati lojalnost UDBI) kot znak „rehabilitacije“
- privolitev v popolno sodelovanje z UDBO in v nadaljnji nadzor UDBE na prostosti
Nadzor po vrnitvi: pogovori, naloge in samocenzura
Po vrnitvi je del nekdanjih taboriščnikov dobil „naloge“ ali pričakovanja: da se javljajo lokalni UDBI, spremljajo razpoloženje v okolici in posredujejo informacije o drugih povratnikih. Tudi ko ni bilo formalne „naloge“, so občasni pozivi na „pogovore“ ohranjali občutek stalnega preverjanja.
Taborišče se ni končalo z odhodom z otoka.
Mnogi so opisovali, da se taborišče ni končalo z odhodom z otoka, teror se je preselil v vsakdan s pozivi, zasliševanji in občutkom, da lahko vsaka beseda postane dokaz proti njim. V takem ozračju se je širila previdnost: ljudje so se izogibali javnim stikom, bali so se, da bi jih povezali z „informbirojevcem“, povratniki pa so pogosto živeli pod pritiskom tišine in samoizolacije.
Zaposlovanje in šolanje: nadzor pod površjem
Zaposlitev je bila pogosto „preizkus rehabilitacije“. Čeprav so bili mnogi internirani z upravnim ukrepom (brez klasične sodne sodbe), je stigma v praksi delovala kot neformalna prepoved zaposlitve. Podjetja niso zaposlovala ljudi s sumljivimi življenjepisi.
Tipični vzorci:
- nemožnost vrnitve na prejšnja kvalificirana delovna mesta
- razporejanje na nižja, pogosto fizična dela
- prekinjeni študiji in oteženo nadaljevanje šolanja, čeprav je delu taboriščnikov vendarle uspelo dokončati izobraževanje
Družina kot podaljšek kazni
Pritisk ni prizadel le taboriščnika. Med internacijo so bile družine lahko izpostavljene ponižanju in izsiljevanju: pričakovanju, da se partner oziroma partnerka loči in se javno odreče taboriščniku, izgubi pravice do socialne pomoči, diskriminaciji otrok in širjenju strahu med sorodniki. V nekaterih primerih družine niso imele zanesljive informacije, kje je zapornik in ali je živ.
Po vrnitvi družina pogosto vstopi v obdobje „normalnosti“, ki je le navidezna. Mnogi taboriščniki o taborišču niso govorili niti najbližjim – iz strahu, sramu ali želje, da bi družino zaščitili.
Otipljive posledice: kaj se je videlo na telesu in v vedenju
Bližnji so lahko opazili:
- nenadno izgubo telesne teže in izčrpanost
- trajne poškodbe okončin in težave pri gibanju
- izgubo zob in vidne posledice slabe higiene in nasilja
- brazgotine (od dela, poškodb in kaznovanja)
- motnje spanja (kričanje v spanju, nočne more)
- vdajanje alkoholu
- depresivne faze, nenadne spremembe razpoloženja in fobije (npr. strah pred ljudmi in temo)
Politični molk in „apolitičnost“ kot strategija preživetja
Poročila varnostnega aparata (UDBE) so beležila pasivnost povratnikov: izogibanje družbenim organizacijam, previdnost pri stikih in opozarjanje drugih, naj molčijo. Za mnoge je izkušnja taborišča pomenila dokončen prelom s politiko.
V občutljivih trenutkih (npr. ob obiskih pomembnih državnikov ali diplomatskih delegacij) so bili nekdanji taboriščniki v praksi lahko dodatno omejeni: pozivi na pogovore, prepovedi gibanja ali druge oblike „preventivnega“ nadzora.
Od devetdesetih let: pozno priznanje in neenake pravice
Spremembe v začetku devetdesetih let so odprle prostor za javno govorjenje o represiji in ustanavljanje društev. Vendar priznanje in odškodnina nista bila samoumevna. Status političnega zapornika se je pogosto uveljavljal s posamičnimi postopki: prijavami, dokazovanjem in soočanjem s pomanjkljivimi arhivi.
Pogoste težave:
- nepopolna dokumentacija in počasni postopki
- neenotna praksa priznavanja in odškodnin
- stroški in izčrpujoči sodni procesi za tiste, ki so zahtevali formalno rehabilitacijo
Pojmi
- UDBA
- Uprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima.
- Revidiranje stališča
- Javno „kesanje“ za stališča, ki jih je UDBA razglasila za protidržavna, in privolitev v sodelovanje z UDBO. Bilo je pogoj za napredovanje v taboriščni hierarhiji.
- Aktiv
- Politično jedro taboriščne samouprave: revidirani taboriščniki, ki vodijo sestanke, usmerjajo napade na „nezanesljive“ in poročajo UDBI.