Pravna presoja Golega otoka zahteva pomembno razlikovanje: vsi zaporniki niso bili kaznovani na enak način. Obstajali sta dve osnovni obliki izrekanja kazni in odvzema prostosti.
1. Upravna kazen
Večina taboriščnikov je bila na Goli otok napotena po upravni poti, z odločbami varnostnega aparata, brez redne sodne sodbe in brez učinkovitega pravnega sredstva.
V teh primerih ključni problem ni le represivnost sistema, temveč to, da so manjkala osnovna pravna jamstva:
- o odvzemu prostosti ni odločalo sodišče, temveč UDBAUDBAUprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima.
- ni bilo dejanske možnosti obrambe
- ni bilo učinkovitega pravnega sredstvaPravno sredstvoPredpisano sredstvo (npr. pritožba ali tožba), s katerim se zahteva preizkus in sprememba ali razveljavitev odločitve pristojnega organa.
- režim je v velikem številu primerov deloval tajno in zunaj javnega nadzora
Zato je bilo upravno napotovanje na Goli otok v resnem razkoraku z načeli zakonitosti, pravne varnosti in sodnega varstva.
2. Sojenje pred vojaškim sodiščem
Drugi del zapornikov, zlasti med vojaškimi kadri in visokimi častniki Jugoslovanske armade (JNAJNAJugoslovanska ljudska armada – uradno ime vojske Jugoslavije.), je bil formalno obravnavan pred vojaškimi sodišči.
To pomeni, da je v teh primerih obstajala pravna oblika sojenja, kar pa samo po sebi še ne pomeni zakonitosti in poštenosti postopka. Pričevanja in arhivsko gradivo kažejo, da so imeli mnogi taki procesi značilnosti politično usmerjanih ali montiranih sojenj.
Pri tej skupini zapornikov glavno pravno vprašanje ni le, ali je obstajala sodba, temveč:
- ali je bilo sodišče res neodvisno?
- ali je bila obramba učinkovita?
- ali so bile obtožbe utemeljene z dokazi?
- ali je bil postopek politično montiran?
Dve obliki kaznovanja, dva različna pravna problema
Teh dveh oblik represije ne gre pravno enačiti. Pri upravni kazni je glavni problem odsotnost sodnega varstva. Pri sojenju pred vojaškim sodiščem so glavni problem zakonitost postopka, neodvisnost sodišča in dejanska dokazna utemeljenost.
Z drugimi besedami:
- upravna kazen pomeni kaznovanje brez rednega sodnega nadzora
- vojaško sojenje pomeni obstoj formalnega postopka, a ob resnem dvomu o njegovi poštenosti
Upravna kazen poboljševalnega dela kot sredstvo političnega prevzgajanja
Resolucija Informbiroja je bila objavljena 28. junija 1948. Kmalu zatem, 18. oktobra 1948, je bil dopolnjen 6. člen Temeljnega zakona o prekrških, s čimer je bila podaljšana kazen družbeno koristnega oziroma poboljševalnega dela.
Prav na podlagi takega zakonskega okvira je bilo veliko ljudi aretiranih in kaznovanih z napotitvijo na Goli otok. Kot navaja Dragan Marković:
„Drugi so bili kaznovani z upravno kaznijo poboljševalnega dela po ‚Temeljnem zakonu o prekrških‘ (sprejetem po ‚Uradnem listu FLRJFLRJFederativna ljudska republika Jugoslavija – uradno ime Jugoslavije od leta 1946; leta 1963 preimenovana v SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija).‘, št. 107 z dne 17. 12. 1947) in spremembah in dopolnitvah tega zakona (po ‚Ur. l. FLRJ‘, št. 87 z dne 18. 10. 1948). 1. člen tega zakona se glasi: ‚Prekrški so kršitve pravnega reda, določene s predpisi drž. organov FLRJ in ljudskih republikLjudske republikeRepublike takratne jugoslovanske federacije: Hrvaška, Slovenija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija. V sestavi Srbije sta bili Avtonomna pokrajina Vojvodina in Avtonomna kosovsko-metohijska oblast (pozneje pokrajina)., za katere se zaradi njihove neznatne družbene nevarnosti predpisuje upr. kazen.‘ 6. člen tega zakona določa višino upravne kazni: ‚poboljševalno delo‘.“
Dragan Marković, 1990, str. 453
Prav v tej formulaciji se kaže pravni paradoks sistema: institut, ki je bil formalno predviden za dejanja „neznatne družbene nevarnosti“, je bil v politični praksi spremenjen v mehanizem odstranjevanja, izolacije in prevzgajanja dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima.
S tem je upravna kazen poboljševalnega dela izgubila značilnosti običajne prekrškovne sankcije in postala sredstvo politične represije pod nadzorom varnostnega aparata.
Ustavni minimum: kaj je moral takratni sistem zagotavljati
Ustavni okvir FLRJ iz leta 1946 je izhajal iz najmanj treh zahtev, kadar se komu odvzame prostost:
Zakonitost
- Obstajati mora jasna zakonska podlaga.
Javnost
- Pravila morajo biti javno objavljena pred uporabo.
Sodni nadzor
- Obstajati mora sodna odločba ali vsaj učinkovit pravni nadzor, z možnostjo obrambe in pravnega sredstva.
O odvzemu prostosti je odločal varnostni aparat, ne sodišče. Pridržane osebe niso imele dejanskega dostopa do spisa, zagovornika ali učinkovite pritožbe.
Mednarodnopravni problem: kaj je bilo sporno že takrat
Goli otok je bil sporen tudi z mednarodnopravnega vidika. Pomembni dokumenti so bili Ustanovna listina Združenih narodov, ki jo je Jugoslavija ratificirala 19. oktobra 1945, Konvencija MOD/ILO št. 29Konvencija MOD/ILO št. 29Konvencija Mednarodne organizacije dela o prisilnem delu. Jugoslavija jo je ratificirala 4. 3. 1933 (kot Kraljevina Jugoslavija), mednarodne obveznosti pa praviloma veljajo tudi v poznejših državnih oblikah, vključno s komunistično Jugoslavijo. o prisilnem delu, ki jo je Jugoslavija ratificirala 4. marca 1933, ter štiri Ženevske konvencije iz leta 1949, ki jih je Jugoslavija ratificirala 21. aprila 1950. Tajna internacija brez sodne odločbe, prisilno delo brez sodbe in nečloveško ravnanje z zaporniki so bili zato težko združljivi s standardi, ki so jih ti dokumenti že postavili.
Tri ključna pravna vprašanja
Ko Goli otok obravnavamo pravno, se postavljajo tri temeljna vprašanja:
- Ali je obstajala predhodna in javno objavljena zakonska podlaga za poseben režim internacije in prisilnega dela?
- Ali sta obstajala sodni nadzor in učinkovito pravno sredstvo za osebe, ki jim je bila odvzeta prostost?
- Ali je bila takšna praksa združljiva z minimalnimi mednarodnimi standardi varstva, ki jih je država že takrat sprejemala?
Upravno napotovanje na Goli otok in z njim povezano prisilno delo težko prestaneta vse tri preizkuse. Pri formalnih vojaških postopkih problem ni le v obstoju postopka, temveč v vprašanju, ali je bilo sojenje res pošteno in ali so bile obtožbe zares dokazane.
Fotografije
Pojmi
- UDBA
- Uprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima.
- Pravno sredstvo
- Predpisano sredstvo (npr. pritožba ali tožba), s katerim se zahteva preizkus in sprememba ali razveljavitev odločitve pristojnega organa.
- JNA
- Jugoslovanska ljudska armada – uradno ime vojske Jugoslavije.
- FLRJ
- Federativna ljudska republika Jugoslavija – uradno ime Jugoslavije od leta 1946; leta 1963 preimenovana v SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija).
- Ljudske republike
- Republike takratne jugoslovanske federacije: Hrvaška, Slovenija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija. V sestavi Srbije sta bili Avtonomna pokrajina Vojvodina in Avtonomna kosovsko-metohijska oblast (pozneje pokrajina).
- Konvencija MOD/ILO št. 29
- Konvencija Mednarodne organizacije dela o prisilnem delu. Jugoslavija jo je ratificirala 4. 3. 1933 (kot Kraljevina Jugoslavija), mednarodne obveznosti pa praviloma veljajo tudi v poznejših državnih oblikah, vključno s komunistično Jugoslavijo.