Mermer in Velebit: prisilno delo, proizvodnja in zaslužek – Goli otok

Podjetje kot krinka in instrument upravljanja

Mnogi izdelki, narejeni na Golem otoku in Svetem Grgurju, so se prodajali zunaj taborišča, pogosto tudi v tujini. Izdelki Golega otoka so se predstavljali kot izdelki podjetja Mermer.

„Mermer“ je navzven deloval kot običajno podjetje, vendar so vsi njegovi izdelki nastajali s težkim fizičnim delom, katerega glavni namen je bil poleg dobička mučenje taboriščnikov. V njem je deloval Tehnični biro, ki je projektiral in usklajeval gradnjo taboriščnih objektov (upravna stavba Velike žice, paviljoni in drugi objekti).

Struktura podjetja, ki posluje z drugimi poslovnimi subjekti, se postopoma širi in formalizira: Mermer (manjše podjetje z omejeno proizvodnjo) → Kombinat Mermer (več obratov in večji obseg poslovanja) → Kombinat Velebit (reorganizirana proizvodnja s poudarjenimi obrati za les in kamen ter širšo prodajo, vključno s prodajo zunaj Jugoslavije). Izdelki se pri tem prodajajo tako na domačem trgu kot v tujini.

Zaslužek Mermerja deloma konča kot interni sklad varnostnega aparata, deloma pa v državnem proračunu, medtem ko taboriščniki za delo ne dobijo plačila.

Kam je odhajal zaslužekMehanizem je mogoče opisati, natančni zneski pa niso znani, ker celotna finančna poročila niso ohranjena.

Od improviziranega taborišča do „gospodarskega sistema“ (1949–1956)

V prvi fazi (1949–1950) je delo usmerjeno v postavljanje infrastrukture taborišča: raztovarjanje materiala, gradnjo barak, cistern in pristanišč. Delo je v tej fazi večinoma namenjeno gradnji taboriščne infrastrukture.

V drugi fazi (1950–1953) se s preselitvijo v Veliko žico delo reorganizira na „industrijski“ podlagi. Ustalijo se tri glavne veje: obdelava lesa, obdelava kamna (kamnolom, teraco) ter kovinska in mala ladjedelniška delavnica. Hkrati se nadaljuje gradnja paviljonov, upravnih stavb, bolnišnice in skladišč – formalno kot „delo za Mermer“.

V tretji fazi (1953–1956) proizvodnja preide v serijsko fazo. Teraco ploščice se izdelujejo v velikih serijah in prodajajo po vsej Jugoslaviji. Vzporedno se razvija žaga, organizira pa se tudi sečnja na Velebitu in prevoz proti obali in Reki – delo preseže otok, a ostaja vezano na taboriščno podjetje in nadzor služb.

Tu so faze pojasnjene na primeru največjega, moškega taborišča. Žensko taborišče ima podobne faze, le da so se izdelki razlikovali.

Tri vrste dela taboriščnikov

Delo v sistemu Mermer/Velebit je mogoče opisati s tremi osnovnimi kategorijami.

1) Konstruktivno delo (gradnja taborišča). Gradnja paviljonov, upravnih stavb, bolnišnic, cistern in pristanišč (taboriščne infrastrukture).

2) Kazensko-„prevzgojno“ delo (disciplina in izčrpavanje). Nesmiselna opravila (dvigovanje kamenja iz morja in ponovno vračanje v morje), najtežja dela v kamnolomu, izkopavanje peska iz morja ter delo v burji in na izpostavljenih mestih (za „kaznovane“). Pogozdovanje Golega otoka tako, da taboriščnik s telesom varuje sadiko pred burjo ali ji med poletno vročino dela senco. Namen je predvsem disciplinski: nadzor in lomljenje z naporom, izpostavljenostjo in ponižanjem.

3) Profitno delo (delavnice in proizvodnja za trg). Delo na žagi in pri predelavi lesa, izdelava teraco ploščic in dekorativnih kamnitih predmetov, delo v kovinskopredelovalnem obratu in dela v manjši ladjedelnici. Poleg delavnic nekateri taboriščniki delajo v administraciji (knjigovodstvo). Delo v nekaterih delavnicah in administraciji velja za privilegirano, medtem ko večina ostaja na najtežjih delih v kamnolomu in na gradbiščih.

Teraco ploščice

Razbite kamnite ploščice z vtisnjenim napisom med kamenjem — Ploščice z vtisnjenim napisom.

Kamnita ploščica z vtisnjenim napisom — Ploščice z vtisnjenim napisom.

Mermer/Velebit in „nevidni proračun“ UDBE

Celotna letna finančna poročila za obdobje 1949–1956 niso ohranjena. Del dokumentacije o poslovanju je bil pozneje uničen, zlasti po odstavitvi Aleksandra Rankovića leta 1966, kar otežuje natančne izračune.

V literaturi se navaja, da UDBA upravlja podjetje in ključne notranje službe ter da prihodki od prodaje lesa, teraca in drugih izdelkov deloma služijo kot zunajproračunski sklad za operacije in potrebe varnostnega aparata. Po letu 1966 se omenja intenzivnejše uničevanje finančnega gradiva, kar se razlaga kot poskus brisanja sledi o obsegu izkoriščanja.

Zaradi takega stanja virov danes lahko razmeroma jasno opišemo mehanizem, težko pa rekonstruiramo natančen obseg proizvodnje in ustvarjenega dobička.

Brionski plenum (1. julij 1966) in odsotnost odgovornosti

Brionski plenum (IV. plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije – CK ZKJ) je potekal 1. julija 1966 na Brionih. Šlo je za sejo najvišjih partijskih funkcionarjev, na kateri so se sprejemale odločitve z neposrednim učinkom na državni aparat. Takrat je bilo pod predsedstvom Josipa Broza Tita odprto vprašanje delovanja varnostnih služb in t. i. „afere prisluškovanja“, po kateri je bil Aleksandar Ranković odstavljen, moč Službe državne varnosti (SDV; prej UDBA – glej imena UDBE) pa formalno omejena.

V nekaterih navedbah in interpretacijah se omenja, da so se v tem okviru dotaknili tudi vprašanj finančne moči varnostnega aparata, vključno z zaslužkom, povezanim z Golim otokom, in skladi, nastalimi iz prisilnega dela, ob sumih o malverzacijah.

Hkrati se poudarja odsotnost ključnih posledic: proti Rankoviću ni bil uveden sodni postopek, taboriščni sistem ni bil sistematično raziskan, gospodarska razsežnost prisilnega dela pa je ostala zunaj političnega in sodnega fokusa. Dodaten problem je trditev, da se prav takrat okrepi uničevanje finančne dokumentacije, kar danes otežuje rekonstrukcijo finančnih tokov in obsega „taboriščne ekonomije“.

Zakaj je danes pomembno govoriti o zaslužku?

Rekonstrukcija podjetja „Mermer“ je pomembna, ker kaže dvojno funkcijo taborišča: politično represijo in načrtno gospodarsko izkoriščanje. Razkriva tudi, kako je lahko varnostni aparat ustvarjal izredne sklade zunaj običajnega nadzora.

Ko govorimo o zaslužku, ne govorimo le o številkah, temveč o sistemu, v katerem se prisilno delo političnih zapornikov spreminja v korist institucij – brez plačila in brez reparacij.
Zakaj je pomembno govoriti o zaslužku

Velik zarjavel stroj v zapuščeni hali — Zapuščen stroj v nekdanjem obratu.

Pojmi

Aleksandar Ranković (1909–1983): Jugoslovanski komunistični politik, dolgoletni vodja varnostnega aparata (UDBE), Titov tesni sodelavec in podpredsednik SFRJ od leta 1963 do 1966.
UDBA: Uprava državne varnosti (UDV; srbsko Uprava državne bezbednosti) – jugoslovanska tajna politična policija, zadolžena za nadzor in preganjanje dejanskih ali domnevnih nasprotnikov režima.
Afera prisluškovanja (1966): Obtožba, da je varnostni aparat nezakonito prisluškoval Titu in državnemu vrhu; bila je ključni povod za odstavitev Aleksandra Rankovića na brionskem plenumu. Sumi v javnem postopku niso bili sodno v celoti dokazani.
Imena UDBE: OZNA je bila leta 1946 reorganizirana v UDB/UDBA (Uprava državne bezbednosti, v Sloveniji UDV – Uprava državne varnosti, v govoru „Udba“), po letu 1966 pa se ime spremeni v SDB/SDV (Služba državne bezbednosti / varnosti).